ODLIČNJAKI, TODA ZA KAKŠNO CENO

ALI JE RES TOLIKO NADPOVPREČNIH ?

V Večeru 31.8.2012 je novinarka Jasmina Cehnar obravnavala tematiko uspeha v slovenskih šolah. Zaradi aktualnosti teme podajam nekaj poudarkov:

V slovenskih šolah je zmeraj več nadpovprečno učno uspešnih, vendar same petice v izkazu niso nujno odsev vedno večjega znanja učencev.

Ocene v slovenskih, zlasti osnovnih šolah, so vedno višje, znanja pa je vedno manj, opazno je  neskladje med briljantnimi ocenami mladih in klavrnimi rezultati mednarodnih raziskav znanja. Pasti podarjenih ocen in razvrednotenega znanja se vedno bolj zavedajo tudi mladi, zlasti še tedaj, ko se z diplomo v roki znajdejo na zavodu za zaposlovanje. A pravega odziva stroke kljub temu ni.

Zaključna poročila osnovnih šol izkazujejo, da je povprečna ocena njihovih učencev že štiri in več, neuspešnih praktično ni, zadostnih je le za vzorec, dominirajo odličnjaki. Konkretno, v šolskem letu 2005/06 je bilo konec devetletke nadpovprečno uspešnih (prav dobrih in odličnih)  61 odstotkov učencev, od tega je bila več kot polovica (32,2 odstotka) odličnih. Dobrih je bilo 30 odstotkov devetošolcev, zadostnih 8,3, nezadostnih pa 0,3  odstotka. V minulih obdobjih ni bilo vedno tako.  Še v šolskem letu 1987/88 je bil uspeh med učenci enakomerneje porazdeljen. Odličnih je bilo (le) 17 odstotkov učencev zaključnega razreda, prav dobrih 24 odstotkov, dobrih 32, zadostnih 25 odstotkov, razreda pa ni izdelal nekaj več kot odstotek osmošolcev. Še večja razlika v porazdelitvah ocen splošnega učnega uspeha med letoma  1988 in 2006 je razvidna na razredni stopnji osnovne šole. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo  ''nadpovprečnih" 52 odstotkov tretješolcev osemletne šole, v četrtem razredu devetletke pa je bilo leta 2005/06 samo odličnih 53 odstotkov učenk in učencev, še 32 odstotkov pa prav dobrih.

Matematik in profesor Matevž Bren, ki se na Fakulteti za varnostne vede ukvarja z analizo podatkov, sicer pa je soavtor v Sodobni pedagogiki marca 2010 objavljenega prispevka Inflacija pri internem ocenjevanju v Sloveniji, pravi, da je danes več razlogov te »poplave« odličnjakov. Po njegovem dvig ocen ni posledica enako izjemnega znanja, pač pa nižjih pričakovanj in nižjih ocenjevalnih kriterijev. V svojem razmišljanju o stanju navaja: ''K inflaciji (je) prispeva(lo) poudarjanje, kako naj bi bili naši otroci in mladostniki zelo obremenjeni, 'moderni' pristopi nevidne pedagogike, zagovarjanje, da se z visokimi ocenami rešuje visoka samopodoba mladostnikov, da so pomembni procesi, učni dosežki pa bodo prišli sami od sebe ... To je sovpadalo z reformnimi politikami v šolstvu, ko naj bi dosegli bistveno višje deleže vključenih v zahtevnejše programe na srednješolskem in visokošolskem nivoju, pri tem pa se je zanemarilo doseganje 'zahtevnih' standardov znanja, ko se je šole plačevalo predvsem po številu dijakov oziroma študentov in (so) kvantitativni kazalci preglasi(li)jo kvalitativne''.

 Skupaj s soavtorjem prej navedenega prispevka, fizikom Darkom Zupancem, sicer direktorjem Državnega izpitnega centra (RIC), sta ugotovila, da so do svojih učencev popustljivi tudi učitelji na gimnazijah. Raziskava je namreč pokazala, da so bile interne ocene na maturi med letoma 2002  in 2008 vsako leto višje in, da so se povprečno približale 90 odstotkom vseh možnih točk. Pri nekaterih predmetih pa so ta delež še presegle. "Potrdila se je domneva, da dijaki pri internem ocenjevanju na maturi dobivajo višje ocene, in to v razmerju tem višje ocene, čim večji delež (20, 30 ali 40 odstotkov) predstavlja interna ocena znotraj celotne ocene predmeta," je razložil Bren. Na to anomalijo se je sicer odzvala državna komisija za splošno maturo, ki je v letošnjem šolskem letu pri prenovi splošne mature delež ocen notranjega dela pri vseh predmetih  notranjega dela pri vseh predmetih poenotila na 20 odstotkov, s čimer se je zmanjšal pritisk na ocenjevalce, je prepričan Bren. A pri tem ukrepu se je tudi zaključilo. Razlogi? "Verjetno je na kratki rok še vedno preveč zadovoljnih. Očitno bo potreben zunanji družbeni pritisk nezadovoljnih maturantov, diplomantov, fakultet, zaposlovalcev, da bo stroka priznala nujnost sprememb," pravi Bren in doda, da lahko stanje presežemo le tako, da se držimo strokovnosti in odgovornosti ter tako, da fakultete na pedagoške smeri poskusijo pritegniti najboljše študente.

Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti meni, da je iz vseh dejstev težko sklepati kaj drugega, kot da vse ocene ne izražajo resničnega znanja učencev in učenk . Ocene so edini kriterij za vpis na srednje šole z omejitvijo vpisa (teh je relativno malo), zato učiteljice in učitelji raje dajejo višjo kot nižjo oziroma realno oceno. Zaradi navedenega so se tudi pritiski staršev na učitelje močno povečali.

Resno vprašanje je, zakaj bi učitelj prevzel nase odgovornost za večje ali manjše možnosti vpisa njegovih učencev na srednjo šolo," opozarja frof. Umekova, ki je prepričana, da smo se prehitro poslovili od nacionalnih preizkusov znanja v osnovni šoli. Le-ti so bili dodana vrednost k ocenam, tako za učence kot učitelje in starše. Istočasno navaja, da je na dolgi rok pomembno, da otroci tudi preko povratne informacije o izkazanem znanju razvijajo realno podobo o sebi. "Še tako pozitivna podoba o sebi, ki nima podlage v zasluženi oceni, se bo prej ali slej razblinila kot milni mehurček" in kasneje  otroci praviloma niso hvaležni za svoje previsoke ocene. Morda so jih celo usodno uspavale v učenju, ki bi vselej moralo biti tudi napor," pravi Marjanovič Umkova. 

Kot še doda, popustljivo ocenjevanje učitelja, ki je poleg vsega obremenjeno še z dejavniki, kot so spol, kultura, jezik, dela krivico tudi najboljšim in najbolj vestnim učencem, ki lahko zaradi tega izgubijo motivacijo za učenje, obenem pa jim neselektivno ocenjevanje daje tudi družbeno sporočilo, da je stvari možno izpeljati drugače, z manj napora.

Vsak komentar je praktično odveč.