VSI ODLIČNI NISMO VEČ RAZLIČNI

NIKA-PIKA:  Preveč odličnih ?

Podobno tematiko kot Jasmina Cehnar je obravnaval tudi Aleš Kumperščak, prof. mat. in fizike v članku z istim naslovom, objavljenem v časniku VEČER. Vsebino v strnjeni vsebini zaradi aktualnosti povzemam v celoti:

Začenja se novo šolsko leto,  za starše vedno velik izziv. Izziv tudi zato, ker je "brezplačna'' šola zmeraj dražja. Starši se zavedamo, da je znanje naših otrok investicija.  Zato je veliko bolj kot stroški šolanja pomembno znanje, ki ga v šoli pridobijo. Modeme metode poučevanja in velika izbira učbenikov in delovnih zvezkov bi morale pomeniti primerjalno povečanje znanja otrok v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Pa je res tako?

Pred letom dni je dr. Darko Zupanc, direktor državnega izpitnega centra,  objavil rezultate primerjalne študije  znanja osnovnošolskih učencev danes in pred tridesetimi Ieti.  Če smo  tedaj  še  imeli  nezadostne učence, jih  danes praktično ni več, je pa zato  doseglo nadpovprečni rezultat več kot 54 odstotkov osnovnošolske populacije.  Če je bilo pred tridesetimi leti največ  dobrih učencev  (kar ustreza normalni porazdelitvi), jih je  danes največ  odličnih.

Primerjava generacij med seboj in s tujimi šolskimi sistemi pokaže, da so v četrtem razredu rezultati iz znanja aritmetike od leta 1995 do leta 2007 padli na najslabše dosežke v matematiki. Povprečni dosežek četrtošolcev devetletke je bil celo nižji od dosežka tretješolcev osemletke. Nižji je bil tudi  dosežek osmošolcev devetletke od dosežka sedmošolcev osemletke. Zanimiva pa je tudi primerjava z ZDA: leta 1995 smo bili pri matematiki pomembno boljši tako v četrtem kot v osmem razredu OŠ, 1999 smo bili še vedno boljši, leta 2003 smo bili že slabši tako v četrtem kot v osmem razredu in tako je bilo tudi še leta 2007.

 

Osnovna težava našega šolstva je prevelika permisivnost. V času neizprosne konkurence otroke navajamo na ugodje in doseganje "odličnih'' rezultatov brez napora. To dejstvo dokazuje rast povprečne dosežene ocene v zadnjih 30 letih za več kot eno oceno. Seveda se taki otroci v konkurenčnem svetu ne  morejo  znajti.

Zaradi načina dela v šolah učenci tudi vedno manj pišejo. Zato se slabšajo njihove že tako slabe mikromotorične sposobnosti. V Sloveniji pa opažamo še pojav vedno večje funkcionalne nepismenosti.  Tako je  po  mednarodnih raziskavah 80 odstotkov vseh Slovencev funkcionalno nepismenih. Kar pomeni 60 odstotkov celotne populacije, ki se vpisuje na univerze!  Le kako naj potem univerze dosegajo dobre razvojne rezultate, če študenti ne razumejo  tega,  kar jim profesorji razlagajo? 

Digitalizacija je  posegla še na področje založništva. Prava knjiga ima svoj vonj, listi imajo svoj zvok; knjiga je marsikomu najboljša prijateljica.  Otrokom moramo  dati  priložnost  in možnost, da spoznajo in vzljubijo to prijateljico, sicer bodo knjige še vedno samevale v knjigarnah,  slovenski jezik pa bo  počasi,  a  vztrajno  tonil v pozabo.

Seveda mora šola spremljati hitre spremembe,  a ne na račun razvoja in znanja otrok. Danes  se  otroci ne želijo več vpisati na najzahtevnejše gimnazije,  ker se je tam treba učiti.  Dokler se vse to ne spremeni, bomo starši upravičeno  zaskrbljeni.

 

Kaj storiti, da se bo stanje izboljšalo? POMAGATI STARŠEM !