NIKA-PIKA: Preveč odličnih ?
Podobno tematiko kot Jasmina Cehnar je obravnaval tudi Aleš Kumperščak, prof. mat. in fizike v članku z istim naslovom, objavljenem v časniku VEČER. Vsebino v strnjeni vsebini zaradi aktualnosti povzemam v celoti:
Začenja se novo šolsko leto, za
starše vedno velik izziv. Izziv tudi zato, ker je "brezplačna'' šola
zmeraj dražja. Starši se zavedamo, da je znanje naših otrok investicija. Zato je veliko bolj kot stroški šolanja
pomembno znanje, ki ga v šoli pridobijo. Modeme metode poučevanja in velika
izbira učbenikov in delovnih zvezkov bi morale
pomeniti primerjalno povečanje znanja otrok v primerjavi s prejšnjimi
generacijami. Pa je res tako?
Pred letom
dni je dr. Darko Zupanc, direktor državnega izpitnega centra, objavil rezultate primerjalne študije znanja osnovnošolskih učencev danes in pred
tridesetimi Ieti. Če smo tedaj
še imeli nezadostne učence, jih danes praktično ni več, je pa zato doseglo nadpovprečni rezultat več kot 54 odstotkov osnovnošolske populacije. Če je bilo pred tridesetimi leti največ dobrih učencev (kar ustreza normalni porazdelitvi), jih
je danes
največ odličnih.
Primerjava
generacij med seboj in s tujimi šolskimi sistemi pokaže, da so v četrtem
razredu rezultati iz znanja aritmetike od leta 1995 do leta 2007 padli na najslabše dosežke v matematiki.
Povprečni dosežek četrtošolcev devetletke je bil celo nižji od dosežka
tretješolcev osemletke. Nižji je bil tudi dosežek osmošolcev devetletke od dosežka
sedmošolcev osemletke. Zanimiva pa je tudi primerjava z ZDA: leta 1995 smo bili
pri matematiki pomembno boljši tako v četrtem kot v osmem razredu OŠ, 1999 smo
bili še vedno boljši, leta 2003 smo bili že slabši tako v četrtem kot v osmem
razredu in tako je bilo tudi še leta 2007.
Osnovna težava našega šolstva je
prevelika permisivnost. V času
neizprosne konkurence otroke navajamo na ugodje in doseganje "odličnih''
rezultatov brez napora. To dejstvo dokazuje rast povprečne dosežene ocene v
zadnjih 30 letih za več kot eno oceno. Seveda se taki otroci v konkurenčnem
svetu ne morejo znajti.
Zaradi
načina dela v šolah učenci tudi vedno manj
pišejo. Zato se slabšajo njihove že tako slabe mikromotorične sposobnosti.
V Sloveniji pa opažamo še pojav vedno večje funkcionalne nepismenosti. Tako je
po mednarodnih raziskavah 80
odstotkov vseh Slovencev funkcionalno nepismenih. Kar pomeni 60 odstotkov
celotne populacije, ki se vpisuje na univerze!
Le kako naj potem univerze dosegajo dobre razvojne rezultate, če
študenti ne razumejo tega, kar jim profesorji razlagajo?
Digitalizacija
je posegla še na področje založništva.
Prava knjiga ima svoj vonj, listi imajo svoj zvok; knjiga je marsikomu
najboljša prijateljica. Otrokom
moramo dati priložnost
in možnost, da spoznajo in vzljubijo to prijateljico, sicer bodo knjige
še vedno samevale v knjigarnah,
slovenski jezik pa bo
počasi, a vztrajno
tonil v pozabo.
Seveda mora šola spremljati hitre spremembe, a ne na račun razvoja in znanja otrok.
Danes se
otroci ne želijo več vpisati na najzahtevnejše gimnazije, ker se je tam treba učiti. Dokler se vse to ne spremeni, bomo starši
upravičeno zaskrbljeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar