ALI JE »PIFLANJE« DOVOLJ ZA ZNANJE ?

Za in proti »piflanju«:

Bolje se je učiti povsem sproščeno

Povzetek objavljenega članka Schulspiegel 14.11.2012

 

Mnogo učencev se pred preverbo znanja uči noč in dan na pamet (učenje na pamet: »piflanje«). Raziskovalcem je delovanje možganov že dolgo znano, in da je od takšnega načina učenja le malo koristi. Avtor knjige Markus Reiter je opisal tri največje napake pri učenju ter tudi obrazložil, kako se jim izogniti.

Navedel je zelo nazoren primer:

Neki udeleženki seminarja iz italijanščine so do izpita iz španščine preostali še trije dnevi. Bila je temu primerno nervozna, vendar odločena premagati dvojno obremenitev – seminar iz italijanščine in opravljanje izpita iz španščine. Po napornem seminarju, pa tudi v daljših premorih v seminarskem delu, se je lotila svojih zapiskov in se vanje poglobila. Preostale dneve se je nameravala učiti do četrte ure zjutraj, saj bi sicer imela občutek, da za izpit ni pripravljena.
Celotno njeno početje je bilo v nasprotju s spoznanji raziskovalcev o delovanju možganov, saj je naredila kar tri grobe napake. V nadaljevanju so opisane napake in podani napotki, s katerimi lahko enake napake preprečite.

I.   NAPAKA – italijanske besede prekrivajo španske
Študentka je poskusila z istočasnim učenjem dveh tem, tematike seminarja in gradiva za jezikovni izpit. Zamisel se je izkazala kot slaba, saj je ena vsebina vplivala na pomnjenje druge vsebine. Naši možgani so posebej podvrženi interferenci pri pomnjenju sličnih vsebin n.pr. kadar se učimo eno uro italijanske besede in takoj zatem španske, ki so italijanskim zelo podobne.

Priporočilo: Koncentrirajte se na učenje samo ene tematike,kar naj traja približno eno šolsko uro. Pri tem je povsem vseeno ali se učite novi plesni korak ali pa francoski besednjak. Naslednji tematiki se posvetite šele po premoru v trajanju 10 do 15 minut. Priporočljivo je celo, da se druge tematike lotite šele po izdatnem premoru ali pa, če je le mogoče, naslednji dan.

II.    NAPAKA - hitro naučeno in hitro pozabljeno
Študentka se je učila po več ur skupaj. Naučeno se v večjem delu hitro pozabi, zato bi lahko uspela le, če bi se učila gradivo samo za ta izpit. V nasprotnem primeru pa je opisani način neuspešen. Žal je potrebno priznati, da sta sedaj veljavni izobraževalni sistem, pa tudi univerzitetni študij usmerjena samo v pospeševanje takšnega načina učenja.

V poslovnem izobraževanju velja usmeritev, da mora naučeno gradivo predstavljati trdno znanje. Poznan je eksperiment raziskovalca spomina Alan D. Baddeley, ki je pokazal, da je drugačen pristop k učenju uspešnejši. Sodelavci na pošti bi se naj naučili upravljati stroj za sortiranje pisem s tipkovnico. Sodelavce je razdelil v štiri skupine. Prva skupina je vadila 15 dni dvakrat po 2 uri dnevno, druga skupina 30 dni dvakrat po 1 uro dnevno, tretja skupina 30 dni po dve uri dnevno, četrta skupina pa 60 dni po eno uro dnevno. Četrta skupina je potrebovala sicer daljši čas, vendar je na koncu najbolje obvladala upravljanje stroja. Podobni poskusi so pokazali, da ta model velja tudi za učenje drugačne tematike.

Priporočilo: Več kratkih koncentriranih faz učenja, ki so razporejene na ves dan, je znatno uspešnejših kot mnogo ur skupaj. Raziskave so pokazale, da sposobnost koncentracije po 90 minutah močno upade, zato čas učenja naj ne bi prekoračil te meje. Zmožnost učenja  je tudi močno odvisna od zanimivosti teme - dolgočasnim temam skoraj že po 15 minutah ni mogoče več slediti, napetim in zanimivim pa lahko sledimo tudi po času daljšem od 90 minut. Med učenjem, ki traja skupaj več časa, strokovnjaki priporočajo polurni sprehod, enourni tek ali vožnjo z dvokolesom. Telesne aktivnosti naj potekajo brez velikih obremenitev in s srčnim utripom do 70 ali 75 % maksimalnega srčnega utripa, ki ga posameznik doseže ob največjih obremenitvah.

III.     NAPAKA – spi, otrok, spi! Opisana študentka je mnogo premalo počivala, saj je zaradi svojih učnih potreb spala komaj po 4 ure vsako noč. Učenje se dogaja tudi v spanju, saj pregovor »najprej prespi eno noč« ni zastonj.

Možgani v spanju utrdijo vsebino spomina ter ga prestavijo v dolgotrajni spomin. Možgani, kot so dokazali raziskovalci z obsežnimi poskusi, potrebujejo za proces utrjevanja tiste nevronske mreže, ki so v dnevnem času zasedene z obdelavo tekočih vstopnih informacij. V kolikor bi oba procesa potekala istočasno, bi prihajalo do trčenj. Procesi zato potekajo v spanju, ko so te nevronske mreže  neobremenjene.

Raziskovalec spanja Jan Born, direktor na Institutu za nevroendokrinologijo Univerze v  Lübecku, je s sodelavci izvedel poskus z učenjem besed. Sodelujoče je razdelil v dve skupini, od katerih je prva skupina po učenju smela zaspati, druga skupina pa je ostala budna. Skupina, ki je lahko spala, si je besede bolje zapomnila in jih tudi dalj časa ohranila v spominu, kot budna skupina. V magnetnem resonančnem tomografu se je pokazalo, da so bila določena področja velikih možganov pri spočiti skupini ob ponavljanju besed aktivnejša kot pri nespočiti skupini.

Priporočilo: Pravočasno se odpravite na počitek ter si zlasti še dan pred preverbo znanja privoščite dovolj spanja. Zadostna količina spanja se razlikuje od človeka do človeka, vendar je primerno trajanje spanja okoli 8 ur dnevno. Pomanjkanje spanja ima na sposobnost koncentracije podobno velik vpliv kot alkohol.

Večje število raziskav je tudi pokazalo, da kratek dnevni počitek pozitivno vpliva na zdravje in duševne sposobnosti človeka. Že 10 do 20 minut počitka običajnemu človeku povsem zadošča. Daljši dnevni počitek pa je zaradi negativnega vpliva na nočno spanje lahko celo škodljiv. V ranem popoldnevu med 13. in 15. uro se skoraj vsi ljudje srečajo z upadom sposobnosti, zato je bolje, da v tem času ne opravljajo zahtevnih miselnih nalog.

Možgani delujejo tudi v spanju in za svoje delo potrebujejo energijo. Energijo zagotavlja glukoza, ki jo možgani črpajo iz hrambe v jetrih. Izpraznjene zaloge glukoze ponovno napolnite z zajtrkom iz sadja in ogljikovih hidratov, ker zjutraj sicer brez zadostne oskrbe z glukozo ne morete izvajati nobenih večjih miselnih aktivnosti.

Natančno povedano, je opisana študentka napravila še četrto napako. Podobne napake počne še mnogo študentov - ob lepem vremenu se na kopališču pripravljajo na izpite.
Znanstveniki so ugotovili, da se mnogo lažje spomnimo znanja v okolju, kjer smo to znanje pridobili. Raziskovalci so ugotovitve potrdili s poskusi – sodelujoče so naprosili, da so se učili tujih besed med potapljanjem. Pokazalo se je, da so se sodelujoči spomnili več tujih besed pod vodo kot na suhem.
Učenje v kopališču je primerno torej samo tedaj, kadar se posameznik pripravlja na izpit za kopališkega mojstra.

NIKA-PIKA: Na napakah se učimo samo tedaj, ko napake poznamo in jih ne ponavljamo. Vsako nalogo je mogoče uspešno rešiti, če se je lotimo na pravem koncu, po preverjeni poti in pri dostopu do znanja ne ponovimo preveč napak. Ali je »piflanje« dovolj za znanje pa presodite sami.

 

 

ODLIČNJAKI, TODA ZA KAKŠNO CENO

ALI JE RES TOLIKO NADPOVPREČNIH ?

V Večeru 31.8.2012 je novinarka Jasmina Cehnar obravnavala tematiko uspeha v slovenskih šolah. Zaradi aktualnosti teme podajam nekaj poudarkov:

V slovenskih šolah je zmeraj več nadpovprečno učno uspešnih, vendar same petice v izkazu niso nujno odsev vedno večjega znanja učencev.

Ocene v slovenskih, zlasti osnovnih šolah, so vedno višje, znanja pa je vedno manj, opazno je  neskladje med briljantnimi ocenami mladih in klavrnimi rezultati mednarodnih raziskav znanja. Pasti podarjenih ocen in razvrednotenega znanja se vedno bolj zavedajo tudi mladi, zlasti še tedaj, ko se z diplomo v roki znajdejo na zavodu za zaposlovanje. A pravega odziva stroke kljub temu ni.

Zaključna poročila osnovnih šol izkazujejo, da je povprečna ocena njihovih učencev že štiri in več, neuspešnih praktično ni, zadostnih je le za vzorec, dominirajo odličnjaki. Konkretno, v šolskem letu 2005/06 je bilo konec devetletke nadpovprečno uspešnih (prav dobrih in odličnih)  61 odstotkov učencev, od tega je bila več kot polovica (32,2 odstotka) odličnih. Dobrih je bilo 30 odstotkov devetošolcev, zadostnih 8,3, nezadostnih pa 0,3  odstotka. V minulih obdobjih ni bilo vedno tako.  Še v šolskem letu 1987/88 je bil uspeh med učenci enakomerneje porazdeljen. Odličnih je bilo (le) 17 odstotkov učencev zaključnega razreda, prav dobrih 24 odstotkov, dobrih 32, zadostnih 25 odstotkov, razreda pa ni izdelal nekaj več kot odstotek osmošolcev. Še večja razlika v porazdelitvah ocen splošnega učnega uspeha med letoma  1988 in 2006 je razvidna na razredni stopnji osnovne šole. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo  ''nadpovprečnih" 52 odstotkov tretješolcev osemletne šole, v četrtem razredu devetletke pa je bilo leta 2005/06 samo odličnih 53 odstotkov učenk in učencev, še 32 odstotkov pa prav dobrih.

Matematik in profesor Matevž Bren, ki se na Fakulteti za varnostne vede ukvarja z analizo podatkov, sicer pa je soavtor v Sodobni pedagogiki marca 2010 objavljenega prispevka Inflacija pri internem ocenjevanju v Sloveniji, pravi, da je danes več razlogov te »poplave« odličnjakov. Po njegovem dvig ocen ni posledica enako izjemnega znanja, pač pa nižjih pričakovanj in nižjih ocenjevalnih kriterijev. V svojem razmišljanju o stanju navaja: ''K inflaciji (je) prispeva(lo) poudarjanje, kako naj bi bili naši otroci in mladostniki zelo obremenjeni, 'moderni' pristopi nevidne pedagogike, zagovarjanje, da se z visokimi ocenami rešuje visoka samopodoba mladostnikov, da so pomembni procesi, učni dosežki pa bodo prišli sami od sebe ... To je sovpadalo z reformnimi politikami v šolstvu, ko naj bi dosegli bistveno višje deleže vključenih v zahtevnejše programe na srednješolskem in visokošolskem nivoju, pri tem pa se je zanemarilo doseganje 'zahtevnih' standardov znanja, ko se je šole plačevalo predvsem po številu dijakov oziroma študentov in (so) kvantitativni kazalci preglasi(li)jo kvalitativne''.

 Skupaj s soavtorjem prej navedenega prispevka, fizikom Darkom Zupancem, sicer direktorjem Državnega izpitnega centra (RIC), sta ugotovila, da so do svojih učencev popustljivi tudi učitelji na gimnazijah. Raziskava je namreč pokazala, da so bile interne ocene na maturi med letoma 2002  in 2008 vsako leto višje in, da so se povprečno približale 90 odstotkom vseh možnih točk. Pri nekaterih predmetih pa so ta delež še presegle. "Potrdila se je domneva, da dijaki pri internem ocenjevanju na maturi dobivajo višje ocene, in to v razmerju tem višje ocene, čim večji delež (20, 30 ali 40 odstotkov) predstavlja interna ocena znotraj celotne ocene predmeta," je razložil Bren. Na to anomalijo se je sicer odzvala državna komisija za splošno maturo, ki je v letošnjem šolskem letu pri prenovi splošne mature delež ocen notranjega dela pri vseh predmetih  notranjega dela pri vseh predmetih poenotila na 20 odstotkov, s čimer se je zmanjšal pritisk na ocenjevalce, je prepričan Bren. A pri tem ukrepu se je tudi zaključilo. Razlogi? "Verjetno je na kratki rok še vedno preveč zadovoljnih. Očitno bo potreben zunanji družbeni pritisk nezadovoljnih maturantov, diplomantov, fakultet, zaposlovalcev, da bo stroka priznala nujnost sprememb," pravi Bren in doda, da lahko stanje presežemo le tako, da se držimo strokovnosti in odgovornosti ter tako, da fakultete na pedagoške smeri poskusijo pritegniti najboljše študente.

Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti meni, da je iz vseh dejstev težko sklepati kaj drugega, kot da vse ocene ne izražajo resničnega znanja učencev in učenk . Ocene so edini kriterij za vpis na srednje šole z omejitvijo vpisa (teh je relativno malo), zato učiteljice in učitelji raje dajejo višjo kot nižjo oziroma realno oceno. Zaradi navedenega so se tudi pritiski staršev na učitelje močno povečali.

Resno vprašanje je, zakaj bi učitelj prevzel nase odgovornost za večje ali manjše možnosti vpisa njegovih učencev na srednjo šolo," opozarja frof. Umekova, ki je prepričana, da smo se prehitro poslovili od nacionalnih preizkusov znanja v osnovni šoli. Le-ti so bili dodana vrednost k ocenam, tako za učence kot učitelje in starše. Istočasno navaja, da je na dolgi rok pomembno, da otroci tudi preko povratne informacije o izkazanem znanju razvijajo realno podobo o sebi. "Še tako pozitivna podoba o sebi, ki nima podlage v zasluženi oceni, se bo prej ali slej razblinila kot milni mehurček" in kasneje  otroci praviloma niso hvaležni za svoje previsoke ocene. Morda so jih celo usodno uspavale v učenju, ki bi vselej moralo biti tudi napor," pravi Marjanovič Umkova. 

Kot še doda, popustljivo ocenjevanje učitelja, ki je poleg vsega obremenjeno še z dejavniki, kot so spol, kultura, jezik, dela krivico tudi najboljšim in najbolj vestnim učencem, ki lahko zaradi tega izgubijo motivacijo za učenje, obenem pa jim neselektivno ocenjevanje daje tudi družbeno sporočilo, da je stvari možno izpeljati drugače, z manj napora.

Vsak komentar je praktično odveč.

VSI ODLIČNI NISMO VEČ RAZLIČNI

NIKA-PIKA:  Preveč odličnih ?

Podobno tematiko kot Jasmina Cehnar je obravnaval tudi Aleš Kumperščak, prof. mat. in fizike v članku z istim naslovom, objavljenem v časniku VEČER. Vsebino v strnjeni vsebini zaradi aktualnosti povzemam v celoti:

Začenja se novo šolsko leto,  za starše vedno velik izziv. Izziv tudi zato, ker je "brezplačna'' šola zmeraj dražja. Starši se zavedamo, da je znanje naših otrok investicija.  Zato je veliko bolj kot stroški šolanja pomembno znanje, ki ga v šoli pridobijo. Modeme metode poučevanja in velika izbira učbenikov in delovnih zvezkov bi morale pomeniti primerjalno povečanje znanja otrok v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Pa je res tako?

Pred letom dni je dr. Darko Zupanc, direktor državnega izpitnega centra,  objavil rezultate primerjalne študije  znanja osnovnošolskih učencev danes in pred tridesetimi Ieti.  Če smo  tedaj  še  imeli  nezadostne učence, jih  danes praktično ni več, je pa zato  doseglo nadpovprečni rezultat več kot 54 odstotkov osnovnošolske populacije.  Če je bilo pred tridesetimi leti največ  dobrih učencev  (kar ustreza normalni porazdelitvi), jih je  danes največ  odličnih.

Primerjava generacij med seboj in s tujimi šolskimi sistemi pokaže, da so v četrtem razredu rezultati iz znanja aritmetike od leta 1995 do leta 2007 padli na najslabše dosežke v matematiki. Povprečni dosežek četrtošolcev devetletke je bil celo nižji od dosežka tretješolcev osemletke. Nižji je bil tudi  dosežek osmošolcev devetletke od dosežka sedmošolcev osemletke. Zanimiva pa je tudi primerjava z ZDA: leta 1995 smo bili pri matematiki pomembno boljši tako v četrtem kot v osmem razredu OŠ, 1999 smo bili še vedno boljši, leta 2003 smo bili že slabši tako v četrtem kot v osmem razredu in tako je bilo tudi še leta 2007.

 

Osnovna težava našega šolstva je prevelika permisivnost. V času neizprosne konkurence otroke navajamo na ugodje in doseganje "odličnih'' rezultatov brez napora. To dejstvo dokazuje rast povprečne dosežene ocene v zadnjih 30 letih za več kot eno oceno. Seveda se taki otroci v konkurenčnem svetu ne  morejo  znajti.

Zaradi načina dela v šolah učenci tudi vedno manj pišejo. Zato se slabšajo njihove že tako slabe mikromotorične sposobnosti. V Sloveniji pa opažamo še pojav vedno večje funkcionalne nepismenosti.  Tako je  po  mednarodnih raziskavah 80 odstotkov vseh Slovencev funkcionalno nepismenih. Kar pomeni 60 odstotkov celotne populacije, ki se vpisuje na univerze!  Le kako naj potem univerze dosegajo dobre razvojne rezultate, če študenti ne razumejo  tega,  kar jim profesorji razlagajo? 

Digitalizacija je  posegla še na področje založništva. Prava knjiga ima svoj vonj, listi imajo svoj zvok; knjiga je marsikomu najboljša prijateljica.  Otrokom moramo  dati  priložnost  in možnost, da spoznajo in vzljubijo to prijateljico, sicer bodo knjige še vedno samevale v knjigarnah,  slovenski jezik pa bo  počasi,  a  vztrajno  tonil v pozabo.

Seveda mora šola spremljati hitre spremembe,  a ne na račun razvoja in znanja otrok. Danes  se  otroci ne želijo več vpisati na najzahtevnejše gimnazije,  ker se je tam treba učiti.  Dokler se vse to ne spremeni, bomo starši upravičeno  zaskrbljeni.

 

Kaj storiti, da se bo stanje izboljšalo? POMAGATI STARŠEM !